Radio Študent, 4. december 2014 ― Pisanja trenutne recenzije sem se sinoči lotila znova – umetniški projekt Na pragu pač ni eden tistih, kjer opazovalec hitro zapopade njegovo ključno misel, izpostavi pomanjkljivosti ter neujemanja in tudi širše kontekstualne sorodnosti z drugimi deli. Če nadaljujem. Problema v danem umetniškem projektu, za katerega je zaslužena Andrea Knezović, tako rekoč ni: osrednja misel je jasno izražena na številnih strukturnih nivojih, v vzpodbujanju potencialnega mišljenja različnih diskurzov znotraj ter preko umetniškega dela samega. Temo, ki jo obravnava projekt, avtorica črpa iz aktualnega družbenega dogajanja: zanimajo jo migracije, k temu pa nedvomno veliko pripomore dejstvo, da je tudi sama migrantka. Andrea Knezović se uspešno udejstvuje tako v tujini kot v Zagrebu, mestu odraščanja, trenutno pa zlasti v Ljubljani, kjer prav zdaj tudi živi. Kot ugotavlja s pomočjo peresa recenzenta Mihe Turka, je stanje migracije tudi stanje simboličnega prehajanja. Migrant ni pozabil svojega izvora, popolna asimilacija je podobna lovljenju absoluta. Zato je to stanje, tako Turk, liminalno, kar nakazuje tudi naslov projekta. Latinska beseda »limen« namreč pomeni »prag«, »prehod«, celo »začetek«, fazo med enim in drugim. Ali Na pragu, kot je svoje aktualno delo poimenovala avtorica. Andrea Knezović večinoma uporablja video, natančneje računalniško manipulirani avtorski posnetek. Tokrat je izbrala manjše število migrantov in jih pred kamero spodbudila h kratki izpovedi. Sodelujoči so posneti en face, pri čemer umetnica posnetke njihovih obrazov multiplicira, razblinja in niza drug preko drugega, s čimer se zdi, da skuša poudariti, da je pomnožena, razslojena tudi imigrantova identiteta. Podobno je tudi z naracijo. Bolj kot strnjena pripoved v zraku obvisijo posamezne angleške fraze intervjuvancev: »me and not me«, »playing with identity«, »being alone«, »process is the answer«, če približno navedem le nekatere. Razlog za pričujočo, tako rekoč narativno nekoherentnost je –